Svetovni dan otroka obeležujemo na dan, ko je bila leta 1989 sprejeta Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah. Slovenija je država, za katero lahko rečemo, da ima relativno dobro urejeno področje varstva otrok in družine. A to še zdaleč ne pomeni, da do nespoštovanja in kršitev otrokovih pravic ne prihaja.

Kot najbolj pereče bi izpostavili:

  1. Kritično primanjkuje pediatrov, specialistov za otroke za področje duševnega zdravja ter specialističnih ambulant; obstoječe ambulante so prezasedene in imajo nedopustno dolge čakalne vrste.
  2. Sistemska oblika nastanitve in obravnave otrok brez spremstva še vedno ni vzpostavljena; sistem mora temeljiti na individualnem in otroku osredotočenem pristopu.
  3. Delež romskih otrok, ki so usmerjeni v osnovne šole s prilagojenim programom je izrazito nesorazmeren v primerjavi s splošno populacijo otrok.
  4. Zaradi pomanjkanja izvedencev kliničnih psihologov, pedopsihiatrov in psihiatrov so sodni postopki, v katerih so udeleženi otroci, predolgi.
  5. Nekateri kazenski postopki v primeru spolnih zlorab otrok trajajo tudi več let, kar je povsem nesprejemljivo.
  6. V Sloveniji še vedno nimamo samostojne in neodvisne institucije za varstvo otrokovih pravic.

»S sprejemom Konvencije so otroci prepoznani kot samostojni nosilci človekovih pravic. Čeprav so otroci popolnoma odvisni od odraslih in nimajo volilne pravice, jih je treba obravnavati kot enakovredno družbeno skupino. A žal ni tako, predvsem zaradi podcenjevanja otrokovih pravic ­­– v primerjavi s človekovimi pravicami –, ki pretežno izhaja iz slabega poznavanja le-teh med odraslimi. Posledično pa tudi otroci niso seznanjeni s KOP in s pravicami. V šoli je temu namenjene le malo pozornosti, saj tudi učiteljice in učitelji niso podprti z ustreznimi znanji in metodami za poučevanje te teme. Veliko ljudi krši pravice zaradi neznanja in nevednosti. V družinah se še vedno prepogosto sliši “Kaj pa ti veš, ti si samo otrok!” in “Dokler boš pod mojo streho, boš delal tako, kot jaz rečem.” Še vedno je prisotno telesno kaznovanje, čeprav je zakonsko prepovedano. Otrokove pravice imajo pogosto tudi negativno konotacijo, saj prevladuje mnenje, da imajo “otroci dandanes samo pravice, ne pa tudi odgovornosti. KOP otroke obravnava kot resnične imetnike pravic in akterje sprememb. V Sloveniji so otrokove pravice sicer dosegle ustrezno raven normativnega varstva, vendar pa je do izvajanja v praksi še velik razkorak. Za to pa potrebujemo poglobljeno družbeno zavest o otrokovih pravicah in močno politično voljo,« pojasnuje Darja Groznik, predsednica ZPMS.