Dragi starši in drugi odrasli, ki z otroki živite in delate, na TOM telefonu mislimo na vas in vas močno podpiramo pri vseh prizadevanjih po tej naravni nesreči. Zaradi visokega nivoja stresa, ko je v prvem planu reševanje in sanacija doma, lahko v ozadje stopijo druge vsebine. Zato smo pomislili, da vam bodo v tem trenutku morda prišle prav informacije, kaj so doživljali drugi otroci in mladostniki po svetu, ki so bili prav tako udeleženi v naravni nesreči kot so poplave, požar ali potres.

  • Prizadelo jih je to, da so izgubili svoje najljubše igrače, odeje, posebna oblačila ali darila, knjige itd.
  • Bili so jezni. Jezo so izrazili z metanjem, brcanjem, udarjanjem, …
  • Opazili so, da hitreje postanejo razburjeni, vpijejo, se pritožujejo, se oklepajo bližnjih ali trmarijo.
  • Postali so bolj aktivni in nemirni, opazili so, da se počutijo negotovo ali napeto.
  • Bali so se, da se bo nesreča ponovila. Nekateri so večkrat vprašali: »Se bo to spet zgodilo?«, predvsem ob ponovnem deževju. 
  • Bali so se biti sami ali spati sami. Nekateri so si zaželeli prespati pri starših ali z bratom/sestro. Nekateri so imeli težke sanje.
  • Nekateri so potrebovali več crkljanja. 
  • Nekateri se telesno niso počutili dobro: slabost, bruhanje, glavoboli, vročina ali pomanjkanje apetita.
  • Umaknili so se na samo in čas preživeli na digitalnih napravah. 
  • Nekateri otroci so se počutili krive, da so v redu, medtem ko prijatelji ali drugi ljudje trpijo.
  • Počutili so se zanemarjene zaradi staršev, ki so se trudili očistiti in obnoviti svoje domove in življenje družine.
  • Težko so sledili običajnemu dnevnemu ritmu (vstajanje, zajtrk , obveznosti, kosilo, igra, večerja, spanje).
  • Prestrašeni ali tesnobni so postali zaradi novega dežja, neviht ali negativnih medijskih poročil.
  • Nekateri niso nič pokazali navzven, znotraj pa so doživljali veliko. 

Tole pa so naredili starši in drugi odrasli, ki so se skupaj z otroki in mladostnik soočili s posledicami poplav: 

  • Najprej so pri sebi ocenili, ali zmorejo sami, ali potrebujejo pomoč in podporo.
  • Otroke so vključili v načrt odpravljanja posledic. Povedali so jim kaj se je zgodilo, kako bodo postopali in kaj lahko prispevajo otroci in mladostniki. 
  • Otrokom so zagotovili “Skupaj smo. Držimo skupaj. Poskrbeli bomo za nas in za naš dom.”
  • Pomagali so jim poimenovati, kar doživljajo. Na primer »Bojiš se, da … .« ali »Se sprašuješ, kako …«, »Jezna si, ker…«, »Skrbi te za domače živali, …«, »Razmišljaš o prijateljih, ki imajo veliko škode…« To pomaga vam in otroku pojasniti čustva ter graditi razumevanje.
  • Opazili so, da otrokom in mladostnikom prija, če jih objamejo, jih držijo za roke ali imajo tesen stik, saj jih to pomirja. Opazili so tudi, da tesen stik in fizično udobje pomirja tudi njih, poveča občutek varnosti in upanja. 
  • Svojim otrokom so na vprašanja odgovarjali natančno in preprosto. 
  • Zavedali so se, da bodo morda morali informacije in pomirjanje ponavljati večkrat, še posebej pri mlajših otrocih ali tistih, ki so že preživeli kakšno travmo (nasilje, smrt v družini, ločitev, …) 
  • Poskušali so vzpostaviti običajen dnevni ritem za vse člane družine. 
  • Pridobili so informacije, kakšna pomoč jim pripada. 

Srečno in pogumno naprej.