Nekoč, v deželi, kjer so se zeleni griči spuščali proti modremu morju, je stal čudovit vinograd.
Spomladi so med trtami cvetele drobne cvetlice, poleti je zrak dišal po zrelem grozdju, jeseni pa so se med zlatimi listi svetili težki grozdi. Vinograd so že stoletja varovale stare trte. Njihova debla so bila debela in razbrazdana, korenine globoke, njihove veje pa so poznale zgodbe mnogih rodov.
Ljudje so govorili, da so stare trte tako modre, ker so že več kot petsto let poslušale šepet zemlje, vetra in dežja.
Toda tisto leto je bilo poletje drugačno.
Sonce se je dvignilo visoko na nebo in tam ostalo dan za dnem. Njegovi žareči žarki so neusmiljeno poljubljali zemljo, dokler ta ni postala vroča in suha. Sonce je s svojimi zlatimi prsti segalo med liste in iz njih posrkalo vsako drobno kapljico rose. Iz trave je izsesalo zadnjo sled vlage, iz cvetov pa njihov sveži vonj.
Zdelo se je, kakor da je sonce žejno in da pije vodo iz vsega sveta. Potoki so najprej postajali vse ožji. Nato so utihnili.
Studenci so presahnili, luže izginile, trava je porumenela. Cvetlice so povesile svoje glavice, drevesa pa so zvijala liste, da bi vsaj malo zadržala dragoceno vlago. Toda tudi to ni pomagalo. Zemlja je od žeje postajala trda kakor kamen. Po njej so se raztezale globoke razpoke, kakor bi jo bila suša razklala na tisoče koščkov. Gozdne živali so tavale po gozdu in iskale vodo. Ptice so letele vse dlje. Zajci so ovohavali prazne jarke. Srne so hodile do nekdanjih studencev, kjer jih je pričakala le suha, razpokana zemlja. Nad vsem tem pa je nebo molčalo. Nobenega oblaka. Nobene kapljice. Niti oddaljenega grmenja.
Sredi te žejne pokrajine je stal Pinov vinograd.
Pino je bil dober in marljiv vinogradnik. Svoje trte je poznal skoraj tako dobro, kot je poznal svoje roke. Vedel je, katera potrebuje več sonca, katera manj, katera je bolna in katera potrebuje samo malo več nege. Posebej rad je imel stare trte.
Njihova debla so bila zvita in razbrazdana, kot da bi vanje nekdo zapisal petsto let dolg dnevnik.
»Naše korenine segajo globoko,« so pripovedovale mlajšim trtam. »Preživele smo že marsikatero sušo.« Toda tudi najstarejše trte so se tokrat bale. »Vode je vse manj,« je nekega večera zašepetala ena izmed njih.
»Naše korenine je ne najdejo več dovolj,« je dodala druga. Najmlajša trta je žalostno povesila liste. »Kaj bo z nami?« je vprašala. Stare trte so molčale. Prvič po dolgih desetletjih niso poznale odgovora. Pino pa ni obupal.
Dan in noč je bil v vinogradu. Ko je sonce vzhajalo, je že pregledoval trte. Ko je bilo sonce najvišje, jih je ščitil pred vročino. Ko je večer prinesel temo, je še vedno hodil med njimi in preverjal, ali jim je ostalo dovolj moči. Vodo, ki jo je imel, je skrbno delil. Najprej jo je dal najbolj žejnim trtam.
Toda Pino ni skrbel samo za svoj vinograd. Ob svoji hiši je nastavil pitnike za živali. Vsako jutro jih je napolnil s svežo vodo.
Prihajale so ptice. Prihajali so zajci. Prihajale so srne.
Včasih je ponoči zagledal celo lisico, ki se je previdno približala pitniku, pogledala Pina in nato hitro pila. Pino je vodo nosil tudi v gozd. »Pijte, prijatelji,« jim je govoril. »Vsi potrebujemo vodo.« Ko je opazil ovenelo rastlino, jo je zalil.
Ko je našel žejno žival, ji je pomagal. Ko je imel premalo zase, je vseeno nekaj prihranil za druge. Toda voda je izginjala.
Nekega dne je Pino stal ob skoraj praznem vodnjaku. Pogledal je vanj. Na dnu je bilo le nekaj kapljic. »Kaj naj storim?« je zašepetal. Takrat je pogledal proti morju. Morje je bilo ogromno. Modro. Svetleče. Polno vode. Toda ta voda je bila slana.
Pino je dolgo razmišljal. Potem se je nasmehnil.
»Če je vode v morju toliko, mora obstajati način, da iz nje dobim sladko vodo.« Odšel je na obalo in začel poskušati.
Postavil je plitve posode z morsko vodo in jih pokril s prozornimi površinami. Sonce je segrevalo morsko vodo in voda se je začela spreminjati v nevidno vodno paro. Pino jo je opazoval. »Voda izhlapeva,« je dejal.
Para se je dvigovala, nato pa se je na hladnejši površini spremenila v drobne kapljice. Kapljica. Še ena. In še ena.
Pino jih je skrbno zbiral v čisto posodo. Ko jo je okusil, se je nasmehnil. Bila je sladka. Sol je ostala na dnu, voda pa je postala čista.
»Uspelo mi je!« je vzkliknil. Tako je Pino odkril način, kako lahko iz morske vode pridobi sladko vodo. Vsaka kapljica je bila dragocena. Zato je ni porabil samo zase. Nosil jo je v vinograd. Nosil jo je v gozd. Polnil je pitnike za živali.In dan za dnem je iz morja prinašal darilo, ki ga je sonce pomagalo ustvariti. Toda delo je bilo naporno. Včasih je Pino delal od jutra do pozne noči.
Nekega večera je sedel pod najstarejšo trto. Bil je izčrpan. Roke so ga bolele, oči so se mu zapirale. »Naredil sem vse, kar sem mogel,« je tiho rekel. »Toda ali bo dovolj?« Stara trta je zašumela. »Pino,« je rekla, »dobrota je kakor seme. Ko jo poseješ, ne veš, kje bo vzklila.« Pino je položil roko na njeno deblo. »Upam, da imaš prav.«
Tisto noč je zaspal pod njenimi vejami. In medtem ko je spal, se je nad njim zgodilo nekaj nenavadnega. Visoko nad oblaki, daleč od človeških oči, so se zbrali starodavni varuhi trte.
Med njimi sta bila Dioniz in Bakhus, mogočna zaščitnika trte, vinogradov in vina. Z njima so prišli tudi drugi sveti varuhi, ki so skozi dolga stoletja bdeli nad trtami in ljudmi, ki so jih negovali. Dioniz je pogledal proti zemlji. »Kako dolgo bo še trajala ta suša?« je vprašal. »Predolgo,« je odgovoril Bakhus.
Nato sta zagledala Pinov vinograd. Videla sta Pina, kako spi pod staro trto. Videla sta njegove utrujene roke. Videla sta posode z vodo. Videla sta pitnike. Videla sta živali, ki so zaradi njega preživele. Videla sta njegove naprave ob morju.
In videla sta, da Pino nikoli ni vprašal:
»Kaj bom dobil jaz?« Vedno je vprašal: »Komu lahko pomagam?« Dioniz je dolgo molčal. Nato je dvignil roko.
»Ta človek je pokazal, da je mogoče tudi v času pomanjkanja deliti.« Bakhus je prikimal.
»Njegove stare trte so preživele stoletja. On pa je pokazal, da si tudi njegov vinograd zasluži, da ga zaščitimo.«
Tedaj so varuhi trte stopili skupaj. Zbrali so oblake. Najprej enega. Potem drugega. Nato še tretjega.
Temni oblaki so prihajali izza gora, iz daljnih dežel in čez širno nebo. Toda varuhi jih niso razpršili po vsej pokrajini.
Zbrali so jih nad enim samim krajem. Nad Pinovim vinogradom. Zjutraj se je Pino prebudil. Stopil je pred hišo in obstal.
Nad njegovim vinogradom je visel velik, temen oblak. Pino je pogledal proti nebu. »Oblak?« Stare trte so zašumele.
»Pino … poglej.« Iz oblaka je padla prva kapljica. Pino jo je ujel v dlan. Druga kapljica je padla na suho zemljo.
Tretja na list stare trte. Potem jih je bilo na stotine. Na tisoče.
Dež!
Dež je bobnel po listih, drsel po grozdih in pronical v žejno zemljo. Trte so dvigovale svoje veje. Listi so se razprli. Korenine so srkale vodo. Pino je stal sredi dežja in se smejal. »Hvala!« je zaklical proti nebu. Stare trte pa so mu zašepetale:
»To je darilo za tvojo dobroto.« Pino je pogledal okoli sebe. Njegov vinograd je dobil vodo. Toda gozd je bil še vedno suh.
Živali so bile še vedno žejne.
Zato Pino ni rekel: »Končno lahko počivam.« Rekel je: »Kako lahko pomagamo še drugim?« In tako je nadaljeval svoje delo.
Njegov izum je postajal vse boljši. Naprave za pridobivanje sladke vode je izboljševal in svoje znanje delil z ljudmi.
»Pokaži nam, kako si naredil,« so ga prosili. Pino jim je pokazal.
»Sonce segreje morsko vodo. Voda izhlapi in se spremeni v paro. Ko se para ohladi, nastanejo kapljice. Sol ostane na dnu.« Ljudje so ga poslušali. Nato so začeli izdelovati podobne naprave.
Kmalu so sladko vodo pridobivali tudi drugi. Nekateri so jo uporabljali za vrtove. Drugi za vinograde. Spet drugi za živali.
Pino pa je vsakogar opomnil:
»Voda ni samo naša. Z njo si delimo življenje.« Medtem se je v naravi začelo dogajati nekaj čudovitega.
Ko je sonce segrevalo morje, je voda znova izhlapevala. Vodna para se je dvigovala visoko v nebo. Tam se je ohlajala in se spreminjala v drobne kapljice. Kapljice so se združevale v oblake. In nekega dne so oblaki postali tako težki, da niso mogli več zadržati vse vode.
Spustili so jo nazaj na zemljo. Padal je dež. Ne samo nad Pinovim vinogradom. Tokrat nad vso pokrajino.
Dežne kapljice so napolnile potoke. Napojile zemljo. Napolnile studence. Gozd se je začel prebujati.
Trava je postala zelena. Cvetlice so dvignile glavice. Ptice so se vrnile. Živali so našle vodo. Narava je spet zadihala.
Pino je gledal dež in razumel nekaj pomembnega. Voda nikoli zares ne izgine. Samo potuje.
Iz morja v nebo. Iz neba na zemljo. Iz zemlje v rastline. In znova nazaj v zrak. To je velikanski krog vode, ki že od nekdaj povezuje vse življenje na Zemlji. Ko je prišla jesen, se je Pinov vinograd bleščal v soncu.
Stare trte so bile polne zrelega grozdja. Njihovi grozdi so bili veliki in sladki. »Smo preživele!« so ponosno šepetale.
»Seveda ste,« se je nasmehnil Pino. »Saj se stare trte ne dajo kar tako!« Prišel je čas trgatve.
Toda Pino tokrat ni želel trgatve samo zase. Povabil je ljudi, ki jim je pomagal. Prišle so družine iz okoliških krajev. Prišli so prijatelji. Prišle so tudi živali. Ptice so priletele med trte, zajci so poskakovali ob robu vinograda, srne pa so iz gozda opazovale veselo dogajanje. Trgatev je bila velika in vesela. Ko so napolnili zadnjo košaro, so pripravili praznovanje.
Mize so bile polne dobrot. Slišala se je glasba. Ljudje so se smejali in plesali. Pino pa je sedel pod najstarejšo trto.
Pogledal je njeno deblo in se ga nežno dotaknil. »Hvala,« je rekel. »Za kaj?« je vprašala stara trta. »Ker si mi pokazala, da dobrota vedno najde svojo pot.« Takrat se je nad vinogradom pokazala mavrica.
V njenem loku se je za trenutek zalesketala zlata svetloba. Pino je pogledal proti nebu. Med oblaki je zagledal tri svetleče podobe.
Dioniz. Bakhus. In starodavne varuhe trte. Dioniz je dvignil svojo čašo. Bakhus se je nasmehnil. Varuhi trte pa so tiho blagoslovili vinograd. Nato so izginili med oblaki. Od tistega dne so ljudje pripovedovali zgodbo o Pinu in njegovih starih trtah. Pripovedovali so jo otrokom, vnukom in pravnukom. Pripovedovali so jim o veliki suši, o soncu, ki je srkalo vsako kapljico vode, o razpokani zemlji in žejnih živalih. Pripovedovali so jim o Pinu, ki ni obupal. O njegovem izumu. O vodi, ki jo je pridobival iz morja. O izhlapevanju in kapljicah, ki so se rojevale iz vodne pare. O oblakih, ki so potovali po nebu. In o dežju, ki se je nekoč spustil nad njegov vinograd kot čudežno darilo. Toda predvsem so pripovedovali o njegovi dobroti.
Kajti Pino je pokazal, da človek ni zares bogat takrat, ko ima največ zase. Bogat je takrat, ko lahko nekaj svojega podari drugim. Ko deli vodo. Ko deli znanje. Ko pomaga človeku, živali ali rastlini, ki ga potrebuje. In morda so zato stare trte še danes tako mogočne. Njihove korenine segajo globoko v zemljo, njihove veje pa visoko proti nebu.
Če jim prisluhnemo dovolj pozorno, lahko v šelestenju listov še vedno zaslišimo njihov starodavni šepet:
»Dobrota je kakor voda. Vedno najde svojo pot. In kadar jo podarimo drugim, se nekega dne vrne k nam kot dež.«
Avtorica: Metka Kovač