Zgodbica: Gaja Kos, predsednica Bralne značke

Dobro jutro, dober dan naj te spremlja prav vsak dan

»No, povej že …« je rekla Asja.

»Torej, nekoč je živel en  …« je začel njen starejši brat Jure.

»Kdaj natančno nekoč? V času dinozavrov ali pred enim letom?« ga je prekinila Asja.

»A me lahko, prosim, ne prekinjaš?« se je pritožil Jure. »Torej, en fant, ki je oboževal pustolovščine …«

»U, a morske? Gorske? Mestne? A obstajajo še kakšne druge pustolovščine?!« je bila nestrpna Asja.

»Najraje je imel takšne, ki so se dogajale v gozdu,« je še kar potrpežljivo pojasnil Jure, Asja pa je zavzdihnila: »Oh, škoda, morske so gotovo bolj napete …«

»Veš kaj, nemogoča si!« je zdaj prekipelo Juretu. »Kar sama si povej zgodbo!«

Asja in Jure sta se grdo pogledala in se začela kujati. Takšna ju je našel sosed Maks: »Dobro jutro! Ampak, kot vidim, vajino ni najboljše? Zakaj se pa kujata?«

»Zato, ker je Asja najslabša poslušalka zgodb vseh časov!« je izstrelil Jure.

»Zato, ker je Jure najslabši pripovedovalec zgodb vseh časov!« je skoraj istočasno zacepetala Asja.

»No, no, malo več prijaznosti, prosim,« je komentiral Maks. »Za to namreč obstaja rešitev!«

»Kakšna pa?« Asja in Jure sta pričakujoče zrla vanj.

»Knjige!« je Maks zmagoslavno zaključil.

Asja in Jure sta še vedno pričakujoče zrla vanj.

»Ja, knjige so polne zgodb, a ne?! Juretu jih ne bo treba več pripovedovat, ker jih boš lahko brala! Saj že znaš, a ne?«

»Itak!« se je izprsila Asja.

»Na vajino srečo vama lahko kar takoj eno posodim, ker sem bil ravno v knjižnici,« je ponudil Maks. Odprl je nahrbtnik in se začudil, da je v njem samo še ena knjiga, ko pa si jih je vendar izposodil pet. Ampak potem se je spomnil, da je po poti srečal Adelo, Lino, Oskarja in Luko in vsakemu posodil eno knjigo. No, zdaj ko je že obljubil, mu ni preostalo drugega, kot da je izvlekel zadnjo in jima jo izročil.

Ko sta prebrala naslov, sta se zahihitala: »Tole bo pa stoprocentno smešno,« je ocenil Jure.

»Mogoče bo pa smešna pustolovščina,« je ugibala Asja. »Hvala!«

»Ni za kaj! Adijo!« je rekel Maks. »Moram it, oči preizkuša nov recept za pito in jaz bom poskusni zajček.«

»Kakšen zajec?« se je začudila Asja.

»Poskusni zajček,« je poudaril Maks. »To pomeni, da bom preizkusil pito. In jo ocenil. Zelo odgovorna naloga.«

»Od kdaj pa tvoj oči peče pite?« se je začudil Jure.

»Nova modna muha,« se je obliznil Maks.

Nad Asjino glavo je spet bingljal vprašaj.

»No, adijo, šibam!«

Ko je Maks prispel domov, ga je oči vprašal, kako je bilo v knjižnici.

»Super!«

»Kje pa imaš knjige?« se je začudil praznemu nahrbtniku.

»Aja, to,« je rekel Maks. »Ja, knjig pa nimam, ker sem po poti vse posodil.«

»Torej si šel v knjižnico in nato … sam postal knjižnica?« se je še naprej čudil oči.

»Ja, točno tako, potujoča knjižnica!« je bil zadovoljen Maks. »Ki bi po napornem delovniku z veseljem pojedla malo pite.«

»Hja, veselje do branja je res treba deliti,« si je zabrundal oči: »Tako kot prijaznost, dobro voljo in … pito. «

———–

Živijo!

Ko so me povabili k pisanju letošnje poslanice za Teden otroka na temo prijaznosti, so mi namignili, če bi v njej morda lahko povezala teme zadnjih petih let: igrivost, skupnost, radovednost, edinstvenost in spoštovanje. Težka naloga? Niti ne! Takoj sem namreč našla skupni imenovalec – knjige!

Knjige, ki so oziroma niso v Maksovem nahrbtniku, ker jih je prijazno posodil prijateljem.

Knjige, ki v tek spravljajo našo domišljijo, s pomočjo katere si lahko izmislimo najboljše igre (in marsikaj drugega).

Knjige, o(b) katerih se lahko pogovarjamo in tako gradimo skupnost. Si že del bralnega plemena?

Knjige, ki hkrati spodbujajo in tešijo našo radovednost.

Knjige, ki nas oblikujejo, vsakega malo drugače; zato tudi niso vse knjige za vse, a za vsakega bralca gotovo obstaja prava – le najti jo mora. Pri tem lahko drug drugemu tudi pomagamo. Se dogovorimo, da naslednjič, ko nas knjiga sezuje, svoje navdušenje z nekom podelimo? No, navdušenje ali pa kar knjigo, tako kot to prijazno naredi Maks.

Knjige, ki nam odpirajo oči za drugačnost, za težave, za drobna veselja … kdor vidi in razume, zna spoštovati, biti vljuden, prijazen in sočuten.

Hopsala, teme so povezane, ampak knjige zmorejo še več! Včasih nas peljejo na pustolovščine, ob katerih od napetosti zadržujemo sapo (takšne obožuje Asja), drugič se ob njih hehetamo, kot da smo malo čez les (to je všeč Juretu, čeprav ne ve točno, kaj pomeni biti čez les). Včasih jokamo, drugič se čudimo, tretjič vse našteto skupaj in še kaj vmes. Branje je doživetje. Pa tudi dober trening za naš besedni zaklad; če bi Asja več brala, bi  vedela, da Maksovi zajčki in muhe ne spadajo na kak travnik, ampak da ima slovenščina posebno naklonjenost do živali v frazemih. Zdaj pa knjigo v roke, kot sta to pravkar naredila Asja in Jure, ki sta kar naenkrat tiho kot miški.

Uživajte v branju!

Gaja Kos, predsednica BZ