V Zvezi prijateljev mladine Slovenije z zaskrbljenostjo spremljamo naraščanje nerazumevanja, nestrpnosti in celo sovraštva do beguncev, še posebej pa do otrok brez spremstva.

V letu 2015 je v Republiki Sloveniji zaprosilo za mednarodno zaščito 42 mladoletnikov brez spremstva. Šest naj bi jih namestili v dijaškem domu v Kranju.

To je izzvalo burne odzive staršev, ki so se obrnili na Mestno občino Kranj, na Gimnazijo Franceta Prešerna in celo na Smučarsko zvezo Slovenije, saj v domu biva veliko dijakov s statusom športnika, ki se ukvarjajo z zimskimi športi. Starši so zagrozili, da bodo otroke izpisali iz doma, če bodo vanj namestili otroke brez spremstva.

Še bolj kot ravnanje staršev je zaskrbljujoče ravnanje pedagoških delavcev Gimnazije Franceta Prešerna, ki so po poročanju medijev ostro nasprotovali nastanitvi begunskih otrok.

Pedagoški delavci so namreč tisti, ki morajo najširši skupnosti posredovati sporočilo strpnosti in humanosti; ki morajo otroke in prek njih starše seznanjati z drugimi, drugačnimi in drugačnostjo ter jih učiti, kako se z njo soočati, da bo sobivanje lepše, lažje in boljše.

Iz zgodovine vemo, da lahko kdorkoli postane begunec. Vemo tudi, da se celo tisti, ki v tujino odidejo prostovoljno, v novi domovini pogosto soočajo s predsodki in nerazumevanjem.

Toliko hujše je oditi tistim, ki v svojem domu ne morejo več ostati. In popolnoma nepredstavljivo je, kako je v tujini biti otrok brez spremstva.

V Italiji mediji že razkrivajo, da so otroci, ki so obtičali na rimski postaji Termini, žrtve pedofilov.

V Zvezi prijateljev mladine Slovenije zato pozivamo, da razum prevlada nad čustvi. Naših dejanj ne smejo voditi strahovi ampak sočutje.

Otroci, še posebej tisti brez spremstva, so najbolj ranljivi in občutljivi člani družbe. Da so brez spremstva, pomeni, da ob sebi nimajo odrasle osebe, ki bi skrbela zanje. Prav zato jim moramo priskočiti na pomoč.